Marko Radmilovič je v svoje roke dobil nov motocikel – tokrat je preizkusil aprilio mano.
Ko človek zagleda aprilio mano, ne ve natančno, kaj naj si misli; ali gre za mirovno pogodbo med skuterji in motocikli, zre mogoče v motociklistično prihodnost, ali pa mana preprosto kaže smernice razvoja velikih skuterjev … Kakor koli; najbolje je sesti oziroma zajahati motorno kolo in narediti krog.
Skuterji so doživeli svoj velik razcvet, ko so vanje začeli vgrajevati brezstopenjske menjalnike, imenovane "variomat"! Z izumom velikih skuterjev so začeli dodajati tudi različne možnosti ročnega pretikanja (od tod mani ime), a vse skupaj je ostajalo v domeni skuterjev.Motocikli so menjalnike razvijali po svoje; od elektronskih pošasti superšportnikov do ruralnega pretikanja klasičnega menjalnika brez uporabe sklopke. Pri Aprilii so menili, da v vsej tej zmedi in togih stališčih, ki so vztrajnejša kot hrvaško-slovenski mejni spor, obstaja možnost za kompromis; vzeti najboljše od obeh svetov in ponuditi trgu v presojo.
Teoretična opredelitev mane
Našli so klasični v-twin, katerega valja pod kotom 90 stopinj proizvedeta 56 kW. In če kdo misli, da se pri menjalniku z variomatom podobnost s skuterji konča, se globoko moti. Tam, kjer je pri "normalnih" motociklih posoda za gorivo, je pri mani velika luknja, kamor v skuterskem slogu pospravimo čelado, gorivo pa se dodaja pod samim repom vozila. Recimo, da se je treba navaditi, a prednosti takšnega "dizajna" so kmalu očitne.
Vožnja je, za popolnega začetnika na apriliah, vsaj nekaj prvih kilometrov kar zapletena. Trije prednaloženi programi upravljanja agregata, "rain", "tourning" in "sport", ki jih že poznamo iz drugih modelov znamke, tokrat vplivajo tudi na delovanje menjalnika. Preprosto dovoljujejo pretikanje pri višjih oziroma nižjih vrtljajih ali zapovedujejo vztrajanje v posamezni prestavi pri programu "sport". Upravljanje menjalnika je nato spet raznoliko. Lahko se prepustimo popolnoma samodejnemu načinu menjalnika, med katerim pa lahko kljub vsemu prestavimo ali navzgor ali navzdol, če nam računalnik to dopusti. V "manualnem" načinu pa lahko izbiramo med sedmimi prednastavljenimi prestavnimi razmerji, tako s pomočjo dveh gumbov na krmilu, kjer seveda manjka ročica sklopke! Lahko pa pretikamo s klasično ročico, ki je zgolj stikalo na nogi.
Možnosti je torej precej, mnogo več kot na katerem koli drugem motociklu.
Brez pogona po klancu navzdol
In kako se pelje? Skoraj popolno in še tako izurjen mladec se ne more pohvaliti s hitrejšim pretikanjem. Obstaja zgolj ena neprijetnost; če se, recimo, polno natovorjeni peljete navzdol po strmi in serpentin polni gorski cesti, se lahko mana med počasnimi zavoji preklopi v "nevtral" in tako do naslednjega pospeševanja ostanete brez pogona. Lahko je nadležno, a je dobrih lastnosti mnogo več.
Ob mehanično-elektronskih čudesih seveda ne smemo pozabiti na cikliko samo. Mana je ukrojena kot potovalno-športni motocikel, v izvedbi GT s poloklepom in z ABS-om, kar kliče po daljših poteh. Zadnje vzmetenje je enostavno nastavljivo, sopotnik se nad sedenjem na udobnem sedežu ne bo pritoževal. Čeprav gre za precej težak motocikel, tehta okoli 240 kilogramov, je zaradi nizkega težišča v mestih okreten v slogu svojih skuterskih bratrancev, na avtocesti pa lepo drži smer!
Skratka - mana je za ljudi brez predsodkov zagotovo motocikel prihodnosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar