Ko sem sedel na moto guzzi V7 cafe classic, me je drugič v življenju prijelo, da bi si prižgal cigareto.
Prvič me je pred desetletji v JLA, ampak to je čisto druga zgodba.
Konec šestdesetih je uporniška generacija zahtevala več svobode tudi v motociklizmu. Resnobne motocikle, namenjene prevozu in možem z brki, si je mladež želela nadomestiti s tistim, kar so videli poditi se po dirkališčih. Tovarne so dobili na levi nogi, zato so si fantje začeli sami sestavljati svoja vozila. Mešali so nortone in triumphe ter počeli podobne vragolije. Nastali so motocikli, ki so jih ljubeče imenovali "cafe racer"! Namen je bil jasen. Motocikli so morali doseči mitično hitrost 100 milj na uro ter se po zgrajenih mestnih obvoznicah vrniti v domači bife še pred iztekom pesmi v džuboksu.
Industrija se je zganila nekaj let pozneje, in ker so takrat Japonci še vedno razmišljali po japonsko, so prvi udarili Italijani. Moto Guzzi je od ustanovitve veljal za tehnološki vrh motociklizma, ki pa je bil konec šestdesetih let v globoki krizi. Ko je ustanovitelj Emanuele Vittorio Parodi umrl, so dolgo iskali izhod iz krize identitete, ki ga je prinesel šele - kdo bi si mislil - agregat.
Znameniti motor
Prvi 703-kubični guzzi V7 je bil narejen leta 1967 in poganjal ga je na novo razviti 90º V-twin agregat, ki je do danes ostal najbolj prepoznaven simbol moto guzzijev. Od takrat so izdelali kar nekaj modelov V7, med njimi legendarni "sport", ki je v sedemdesetih letih pomenil tehnično in vozno ost civilnega motociklizma. Danes so drugi časi, tovarna ima druge lastnike in iz bog ve kakšnih razlogov so se pred nekaj let odločili izdelati nekakšno na pol repliko motocikla iz sedemdesetih let. Ker se je tako pri motociklih kot pri avtomobilih zadeva z nostalgijo obrestovala, so izdelali še enosedežno različico ter jo poimenovali V7 cafe classic.
Kot v dobrih starih časih …
Stojim torej pred motociklom in si želim, da bi si znal prižgati cigareto in jo nemarno držati v kotičkih ustnic. In da si seveda ne bi nadel čelade ter da bi se z nemarno odprto usnjeno jakno zapeljal po dunajski. Pa ne naredim nič od tega; nataknem si čelado in se kompromisarsko zapeljem s tem nenavadnim motociklom.
Sedim povsem drugače kot na katerem koli izmed sodobnih motociklov. Nekako pogrezneš se za rezervoar in ker je cafe classic enosedežnik, mi hrbtenica udobno čepi v ″seksi″ zavihku sedeža. Krmilo je nizko, takšne gume imam na svojem oldtimerju, agregat pa teče kot mlinski kamen. Ampak mi je takoj jasno, da na vsako pripombo skočijo ljubitelji in poznavalci ter zatrdijo, da tako pač mora biti. Slišal sem, da je to motocikel za zbiratelje, s čimer se že po nekaj kilometrih ne strinjam. Zbiratelji imajo kakopak originale, tale reč pa je kljub vsemu sodobni motocikel. Nenavaden morda, vendar sodoben. "Kardan" mi gre na jetra, to priznam, se pa slinim nad barvo in skrbno izdelanimi detajli. Ko se motocikla malo navadim, se celo že nekako zapeljem, vendar le enemu samemu disku na sprednjem kolesu niti malo ne zaupam. Pomagam si z zadnjo zavoro pri vsakem kolikor toliko pomembnem zaviranju in tolčem po menjalniku, ki je robat in trd (takšen mora biti pravijo ljubitelji seveda).
Vožnja za prave "dedce"
Počasi sva na ti in ga malo poženem. Okvir pod menoj se zvija in ječi, reakcije so nepredvidljive, ampak zdaj že vem in razumem, da tako pač mora biti. V sedemdesetih so bili dedci še vedno dedci, imeli so brke in niti na kraj pameti jim ni prišlo, da bi spremljali žene v nakupovalna središča. Zato so se tudi vozili z motocikli, ki jih je potrebno voziti. Ki ne gredo sami in jih je potrebno v zavoj potisniti ter nato delati vso pot, če hočeš na drugo stran s celo glavo. Ne bom rekel, da je nevarno, je pa vsekakor kilometre vstran od sodobnih motociklov, ki se odzovejo prej in varneje, kot si voznik sploh lahko domišlja.
Potem sem nekega jutra, ko je bilo hladno, le debelo gledal v motocikel, ki ni hotel vžgati; dodajal sem čok, seveda zalil vplinjač, porival, preklinjal, in ko je mrcina končno stekla, sem odvrgel čelado, "goretex", škornje in ne vem kaj še vse ter se v kavbojkah, majici in s sončnimi očali zapodil na cesto. Prekršil sem za nekaj strani predpisov, ampak bil sem hudo živ. Če že vsake toliko časa pozabimo, da so bili Deep Purpli v sedemdesetih mladi, bi bilo dobro imeti kakšen takšen motor doma v garaži. Kot lep predmet in kot mobilni opomnik za kaj pri vsej stvari sploh gre!
Info: rtvslo
Ni komentarjev:
Objavite komentar